Oživimo zadružništvo in sodelovanje

Za­druž­ni­kov ni v pre­te­klo­sti nih­če izo­bra­že­val, da bi uprav­lja­li z za­dru­go, da bi jo spre­je­li za svo­jo, vod­stva za­drug pa so se da­nes še bolj od­da­lji­la od član­stva. In ko ob­čut­ka o tem, kaj se v za­dru­gi do­ga­ja, ni več, je tudi ko­nec z lo­jal­nost­jo in poi­sto­ve­te­njem kme­ta z last­no za­dru­go.

»Ve­či­na kme­tov čla­nov za­drug je os­ta­la pa­siv­na do od­go­vor­no­sti in ugod­no­sti, ki jih ima­jo v ok­vi­ru za­druž­ni­štva. Prav­za­prav ce­lot­na druž­ba po­udar­ja in­di­vi­dua­li­zem in izo­bra­žu­je v duhu li­be­ral­ne­ga in­di­vi­dua­liz­ma, da­leč od za­druž­nih vred­not. Mla­dih pre­pro­sto ne vzga­ja­mo v duhu ko­ope­ra­tiv­no­sti, da­nes se po­ve­zo­va­nja ne zna­mo lo­ti­ti. De­lo­ma so za to kri­ve ne­ga­tiv­ne iz­kuš­nje z za­druž­ni­štvom in iz­bri­sa­ni spo­min o po­me­nu ko­ope­ra­tiv­no­sti in iz­vir­nih za­druž­nih na­čel. Tudi za­dru­ge niso šle po poti za­druž­nih na­čel, tem­več pod­jet­ni­štva in pro­ste­ga trga, nji­ho­va vod­stva pa so ve­či­no­ma po­za­bi­la tako na za­kon o za­dru­gah, ki pove, za­kaj so us­ta­nov­lje­ne, kot na svo­je last­ni­ke, de­lo­da­jal­ce, čla­ne. Da­nes je v ve­či­ni za­drug tudi in­te­res kme­tov po­stal dru­got­ne­ga po­me­na. Za­dru­ge je pre­vel duh ne­oli­be­ra­liz­ma, ka­te­re­ga cilj je le še do­bi­ček, ki pa ne­kam po­nik­ne in kme­ta kot last­ni­ka red­kok­daj do­se­že. Čla­ni po­sta­ja­jo dru­go­ra­zred­ni part­ner­ji, a na nji­ho­vih ra­me­nih se gra­di kon­ku­renč­nost za­drug, de­jan­sko tr­gov­skih pod­je­tij, pro­ti dru­gim tr­gov­cem. Za­dru­ge de­lu­je­jo na trgu kot po­sa­mez­ni­ki, na tako majh­nem trgu si med se­boj kon­ku­ri­ra­jo.«

O za­dru­gah pra­vi­jo, da jim kmet­je niso lo­jal­ni, da ku­pu­je­jo in pro­da­ja­jo dru­gam.

»Lo­jal­nost je ena od ključ­nih te­žav. Lo­jal­nost bo vzpo­stav­lje­na, če bodo re­zul­ta­ti ugod­nej­ši. Smi­sel za­dru­ge je v tem, da je ugod­nej­ša za čla­ne kot po­nud­ni­ke ali prev­zem­ni­ke pro­izvo­dov kot pa za os­ta­le kup­ce ali pro­da­jal­ce. Če tega ni, je ilu­zor­no pri­ča­ko­va­ti od čla­nov, da bodo lo­jal­ni ne vem ko­li­ko ča­sa. In če za­dru­ga ne iz­pol­nju­je vlo­ge, za­ra­di ka­te­re je bila us­ta­nov­lje­na in za kar je na­me­nje­na, ni raz­lo­ga, da sploh še ob­sta­ja. Ob­seg po­slo­va­nja za­drug s tr­gov­sko de­jav­nost­jo z neč­la­ni po­sta­ja vse več­ji, s čla­ni pa vse manj­ši. In tak raz­voj vodi za­dru­ge v to, da prav­za­prav po­sta­ja­jo pod­jet­ja. Od­pi­ra se moč­na di­le­ma, ali jih sploh še obrav­na­va­ti kot za­dru­ge, ali sploh še de­lu­je­jo v skla­du z za­ko­nom o za­dru­gah, ali sploh še de­lu­je­jo v gos­po­dar­sko ko­rist vseh svo­jih čla­nov.«

Te­ža­va je naj­brž v ne­po­ve­za­no­sti?

»Prav ko­ope­ra­ci­je v sve­tu nam do­ka­zu­je­jo, da je še za ve­li­ka kme­tij­ska gos­po­dar­stva naj­pri­mer­nej­ši na­stop na trgu, tako v na­ba­vi kot pro­da­ji, prek za­druž­ni­štva. Naj ob tej raz­drob­lje­no­sti in nee­not­no­sti v in­pu­tu in out­pu­tu za­drug ome­nim štu­di­jo agrar­nih eko­no­mi­stov, ki jo je lani na­ro­či­la KGZS in ki je po­ka­za­la, da samo na ra­čun nee­noot­no­sti do do­ba­vi­te­ljev slo­ven­skim kme­tom last­ni­kom za­drug iz rok spol­zi oko­li 30 mi­li­jo­nov evrov let­no. Da ne go­vo­rim o tem, ko­li­ko bi pri­do­bi­li, če bi bile za­dru­ge tako kot ne­koč tudi or­ga­ni­za­tor­ke in sve­to­val­ke pri­de­la­ve. In ko­li­ko za­ra­di raz­drob­lje­no­sti ter kon­ku­ri­ra­nja med se­boj spol­zi iz rok ŽPI, ki naj bi bila v ve­čin­ski la­sti za­druž­ni­kov. Raz­drob­lje­no pro­da­ja­mo pri­del­ke vsak zase vsak po svo­jih po­teh. Za­druž­ni zve­zi Slo­ve­ni­je ne uspe vzpo­sta­vi­ti si­ste­ma skup­ne na­ba­ve, še manj skup­ne­ga od­ku­pa. Po­skus neke bla­gov­ne cen­tra­le je bil, a za­kaj ni us­pel? Ker so bile de­jan­sko po­tep­ta­ne za­druž­ne ko­ope­ra­cij­ske vred­no­te. Raz­drob­lje­nost je ključ­na te­ža­va, ne zna­mo skup­no na­sto­pi­ti niti pri na­ba­vi re­pro­ma­te­ria­la, kaj še­le pri pro­da­ji pri­del­kov. Vsa­ka za­dru­ga se z vsa­kim do­ba­vi­te­ljem ali kup­cem zase po­se­bej po­ga­ja, vsak ko­mer­cia­list se po­se­bej do­go­var­ja, zato se­ve­da do­se­ga­jo raz­lič­ne re­zul­ta­te, ve­či­no­ma pa ne v ko­rist kme­tov. Ve­li­ko vpra­ša­nje je tudi, kaj je z za­druž­nim pre­mo­že­njem, ki z vsa­kim dnem pol­zi iz rok za­druž­ni­kov.

Če se po­vr­ne­mo na prej ome­nje­no štu­di­jo, si pred­stav­lja­te, kak­šne­ga re­stor­na niso čla­ni za­drug ni­ko­li de­lež­ni? Ključ­na te­ža­va je da­nes, kako us­pe­šno tr­ži­ti. V tem seg­men­tu vsi več pri­do­bi­jo kot kmet in v tem seg­men­tu bi za­druž­ni­štvo pod okri­ljem ZZS mo­ra­lo za­če­ti ak­tiv­no de­lo­va­ti.«

Kje je re­ši­tev?

»Ima­mo iz­jem­no po­tre­bo ozi­ro­ma nuj­nost vzpo­sta­vi­tve enot­ne­ga si­ste­ma. Za­dru­ge same do tega spo­zna­nja žal ne pri­de­jo ozi­ro­ma jim oko­lje za to ni na­klo­nje­no, ZZS s tre­nut­nim pred­sed­ni­kom pa te na­lo­ge tudi ne iz­pe­lje. Po­tre­ben bi bil neki pre­boj, ki pa mora biti dol­go­ro­čen. Po­treb­no bo izo­bra­že­va­nje v duhu ko­ope­ra­tiv­no­sti, po­treb­ni bodo t. i. pri­me­ri do­brih praks. Iz­hod je za­go­to­vo v za­druž­ni­štvu, ki bo nad­gra­je­no z za­dru­ga­mi dru­ge­ga reda, in ker je Slo­ve­ni­ja maj­hen trg, bi lah­ko to vlo­go spre­je­la ena sama za­dru­ga za­drug, ki bi zdru­ži­la v eni to­čki na­bav­ne in pro­daj­ne poti in ra­ci­ona­li­zi­ra­la po­slo­va­nje, član­stvu pa tako za­go­tav­lja­la po­slo­va­nje pod na­ju­god­nej­ši­mi po­go­ji. Ima­mo ne­kaj do­brih zgle­dov za­drug, s ka­te­ri­mi čla­ni di­ha­jo in so jih vze­li za svo­je, za­drug, ki i­šče­jo re­ši­tve v med­se­boj­nem po­slov­nem so­de­lo­va­nju, re­ci­mo za­dru­ge Tol­min, Agra­ria, Or­mož in še ka­te­ra – le zgle­do­va­ti se mo­ra­mo po njih.

Iz­hod ni v za­plan­ka­no­sti in in­di­vi­dua­liz­mu. Iz­hod je tudi v tem, da se po 16 le­tih za­me­nja vod­stvo ZZS.«

Franc For­tu­na

Vir: Kmečki glas