Ključni podporna zakonodaja in veleprodaja

Vendar, opozarja predavateljica ekonomije na bolonjski univerzi Vera Zamagni, morajo biti za uspešnost takšnih maloprodajnih potrošniških zadrug izpolnjeni številni pogoji, med katerimi je ključna zadružna veleprodaja: »Brez zadružne veleprodaje potrošniške zadruge ne morejo ustvarjati dobičkov za člane, saj bi bili odvisni od kapitalističnih veleprodajalcev.« Italijanske potrošniške zadruge so zato povezane v veleprodajno zadrugo Coop Italia, ki je nekakšen strateg za vse trgovine; skrbi za strateške odločitve, marketing, optimizira nakupe… Skupaj Coop Italia obvladuje kar četrtino veleprodajnega trga, medtem ko maloprodajne zadruge Coop obvladujejo okoli 20 odstotkov trga, sledita pa jim prav tako zadružni Conad in klasični trgovec Esselunga.

Zamagnijeva v svojih analizah delovanja zadrug v Italiji kot eno prav tako nepogrešljivih predpostavk za uspešno poslovanje navaja zadrugam prilagojeno zakonodajo. Eden ključnih zakonov, ki jih je Italija sprejela leta 1977, je tako zadružne dobičke v večji meri izvzel iz obdavčitve, če jih zadruge uvrstijo med nerazporejene dobičke. Tako so zadruge spodbudili h krepitvi kapitala in manj k delitvi dobička članom. Podkapitaliziranost in stroškovna neučinkovitost sta, priznavajo tudi v zadružni zvezi Legacoop, pogosti slabosti zadrug. Zato italijanska zakonodaja od zadrug zahteva sofinanciranje posebnega sklada za spodbujanje ustanavljanja novih zadrug in reševanje tistih v težavah, v katerega mora vsaka zadruga na leto vplačati tri odstotke neto dobička. Zgolj v Coopov sklad Coopfond se je od ustanovitve do danes steklo 420 milijonov evrov sredstev, z investicijami pa so ustvarili okoli 2,6 milijarde evrov.

Kriza razgalila slabosti Coopa

Na vprašanje, ali Coop z dajanjem prednosti domačim proizvodom rešuje domače pridelovalce v lastno škodo, Zamagnijeva odgovarja, da ima Coop drugačne cilje kot klasična trgovina in eden teh je tudi večji delež domačih izdelkov na policah: »Coop prodaja tudi tuje izdelke, vendar pa je cilj zadrug promocija domačih, lokalnih izdelkov.«

Zadružni Coop se je med krizo odrezal precej slabše kot njegov glavni konkurent Esselunga. Nedavna analiza Mediobance je razkrila, da je Coop od leta 2008 do 2012 zaostal za rastjo prihodkov Esselunge. Slednja je prihodke od prodaje v omenjenem štiriletnem obdobju povečala za 21 odstotkov, medtem ko jih je mreža Coop za slabih pet odstotkov. Tržni delež Esselunge se je tako povečal z 8,7 na 11 odstotkov, kar je še vedno precej za Coopom, ki ima 19-odstotni delež.

O (ne)konkurenčnosti Coopa veliko pove podatek, da Esselunga na kvadratni meter prodajnih površin ustvari več kot 16.000 evrov prihodkov, kar je več kot dvakratnik Coopovih trgovin. Je pa res, da je Esselunga skoncentrirana v premožnejšem severu Italije, medtem ko je Coop prisoten v vsej državi. V kriznih letih je mreža Coop zabeležila okoli 100 milijonov evrov čiste izgube, medtem ko je Esselunga ustvarila približno 1,1 milijarde evrov dobička, še razkriva poročilo Mediobance.

Zadruge tudi niso imune za finančne špekulacije, kar je v veliki meri posledica pomanjkanja ustrezne regulative. Sredstva, ki jih trgovinska mreža zbere s članarinami (gre za okoli 10 milijard evrov), namreč lahko zadruge v skladu z zakonodajo investirajo v delnice, pri čemer pa niso podvržene nobenemu regulatorju. Skomine po ustvarjanju dodatnih dobičkov z denarjem potrošnikov so toskansko mrežo stale več 100 milijonov evrov, zaradi česar so mnoge zadruge med krizo zašle v globoke izgube.