Zadruge pod enotno blagovno znamko

Koroška in dve savinjsko-šaleški zadrugi so med večjimi v Sloveniji in poslujejo uspešno. Zadruge so s podpisom pisma o nameri storile prvi korak k tesnejšemu povezovanju znotraj zadružne zveze tudi na področju nabave in prodaje ter trženja. »Vse zadruge imajo svoje zadružne trgovine, a če bodo veliki poslovni sistemi še tako delovali ali če bo Mercator prodan tujcu, se bomo morali zadružniki odpovedati miselnosti, da mora imeti vsaka zadruga lastne blagovne znamke, in začeti delati na ustvarjanju skupne. S tem se poveča tudi možnost prodaje in reklamiranja naših izdelkov,« je dejal direktor Zadružne zveze Slovenije (ZZS) Bogdan Štepec. S tem naj bi tudi povečali učinkovitost s skupno distribucijo, trženjem in promocijo, članstvo v novi družbi pa je odprto za vse zadruge, ki so zainteresirane za sodelovanje.

»Lahko uporabimo neko že obstoječe podjetje kot jedro sodelovanja zadrug, lahko pa ustanovimo tudi novega,« je povedal predsednik ZZS Peter Vrisk. »Nekateri v vrhovih politike fantazirajo o nekih novih oblikah, o katerih so slišali kje po Evropi, a dejstvo je, da je zadruga glavna oblika povezovanja kmetov. Prav bi bilo, da bi država bolj podprla zadružništvo, tudi v gozdarstvu in na drugih področjih.« Po Vriskovem mnenju bi to lahko za Slovenijo pomenilo rešitev številnih problemov: »Zadruge ne more prevzeti tujec in je ni, ohranjamo lokalna delovna mesta, noben zadružni direktor pa ni bil v prejšnjih letih vpleten v kakšne mahinacije.«

Tudi na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) si želijo sodelovanja z zadrugami na področju gozda, predelave lesa in trženja. »To sodelovanje vidimo kot nišo, kjer lahko dosežemo veliko tako za gozd kot za lokalno podeželje, poseljenost, zaposljivost in ustvarjanje dodane vrednosti v Sloveniji,« je dejal Jošt Jakša iz ZGS. Zadruge imajo po njegovih besedah dobro organizirano mrežo, tradicijo in ugled, skupaj pa bi lahko zastavili dolgoročne cilje, kako pritegniti lastnike gozdov, da se bodo pri gospodarjenju z gozdom povezovali. Razdrobljeno gospodarjenje posameznih lastnikov (1,5 milijona gozdnih parcel in 460.000 lastnikov) je namreč neracionalno in nenačrtno.

»Če bi zavodu uspelo povezati lastnike in zadrugo predstaviti kot enega od ponudnikov predvsem z lokalnim prebivalstvom, domačo delovno silo, bi dosegli veliko dodano vrednost.« Ker se bližajo spremembe zakonodaje, leta 2016 pa se iztečejo koncesije za upravljanje državnih gozdov, Jakša meni, da bi se morala zadružna zveza skupaj z ZGS in kmetijsko-gozdarsko zbornico aktivno vključiti v pripravo zakonodaje, ki naj bi omogočala, da se les čim več predeluje v lokalnem okolju. To bi dosegli tudi z upoštevanjem ogljičnega odtisa – količine izpusta ogljikovega dioksida v fazi predelave do končnega izdelka. Pri velikih prevoznih razdaljah je ogljični odtis namreč večji in v takem primeru bi uvedli pribitek na ceno v obliki dajatev.

Vir: Delo, 23.1.2013